V zakonu ni omejitev, po katerih bi bilo koncesijo dovoljeno podeliti le v primeru, ko javni zavodi zdravstvenih programov ne bi zmogli izvajati oziroma, če bi zasebnik program lahko izvedel enako ali bolj kakovostno in ceneje.
Ker minister še vedno ni pripravil mreže izvajalcev zdravstvenih storitev, da bi ugotovil, kje v državi sploh obstaja potreba po koncesionarjih, se lahko zgodi, da bodo koncesije podeljene stihijsko in ne glede na potrebe v okolju. Poleg tega obstaja resen dvom, da bo minister mrežo izvajalcev, ko bo ta pripravljena, sploh upošteval.