Toda sedaj, ko sem bila na spominskem partizanskem pohodu, pesem ni prišla. Čeprav je bil nad hribom crkajoči mesec lenuh, veter potepuh je mršil veje slokih smrek, zvezdice so žarele in razsvetljevale nebo in je bila torej idealna priložnost, da svoj avtopilotski komad končno umestim v pravo, temu namenjeno okolje, se to ni zgodilo. Avtopilot je sicer deloval brezhibno: ves moj "gonzožurnalizem" se je skrčilo na leva noga ‐ desna noga, na dogajanje okoli sebe nisem bila več pozorna, le partizanska pesem se mi ni hotela zasidrati v misli.