Takrat se mi je prvič zazdelo, da mogoče imam pa dovolj tega matranja, da bi se v dolini prislinila v kakšen avto, recimo h kolegoma iz POP-a, ki sta izzivalno parkirala avto na vsaki točki počitka, kot da bi nam hotela povedati: pridite, hodci, pridite, vas zapeljeva do naslednje postaje. Celo k vojakom bi šla v džip, že kam, samo da se mi ne bi bilo treba več ponoči pojati po gozdovih. Tudi odgovor »za partizane« me ni več popolnoma prepričal, da je bila odločitev za pohod pravilna.