Tak prijeten nočni sprehod po gozdu, ob reki in po travnikih med samotnimi hribovskimi kmetijami, da bi človek kar potrkal na vrata, kakor o tem pripovedujejo partizanske legende, in prosil za kos kruha ter toplo kmečko peč. Toda v bistvu mi je po glavi rojilo nekaj drugega: predvidevam, da so se partizani hoteli premikati neopazno in tiho. Kako jim je to uspevalo, če je ob vsaki hiši, mimo katere so primarširali, zalajal pes?