Lista državnih vrednot je brezpogojno na prvo mesto postavljala NOB, torej je bilo slavljenje partizanskih bitk in pohodov tako rekoč obvezen del državljanske vzgoje. Tudi nas, eno zadnjih pravih socialističnih generacij, so vsako leto gnali na športni dan, katerega edina športna aktivnost je bila, da smo tekmovali v tem, kdo se bo hitreje izmaknil sokoljim očem tovarišev in tovarišic in jo z avtobusom podurhal v mesto, ob tem pa nas je prevzelo ščemenje občutja, da smo storili nekaj prepovedanega, skoraj protidržavnega. Kar je obvezno, nikoli ni privlačno.