V nedeljo popoldan sem ležala na suhi travi na bregu nad spomenikom kostnico v Dražgošah. Spodaj so plapolali prapori, v zraku je brnel helikopter, iz zvočnikov so donele partizanske pesmi, Ratitovec se je svetil v soncu, za njim je v bistrem zraku gorel zasneženi. Ena sama radost, ena sama vzhičenost, en sam ponos in ena sama neznosna lepota.