In tako pred sabo ne vidi več pošasti, ampak otroka ‐ otroka, ki kar prši od otroške domišljije, otroške naivnosti, otroške nedolžnosti. V tem pa je ravno trik: v hipu, ko dopustiš, da je bil Hitler človek (z mladostjo, otroštvom), manjka le še korak do tega, da se ob branju biografije pošasti raznežiš. In pošast ‐ tako kot vsaka ideologija ‐ ve, da mora »delovati na množice«, da mora priti v človeška srca, da mora osvojiti srce množice.