V Hitlerju nenadoma ne vidi več Hitlerja-pošasti, ampak Hitlerja-zgodovinarja, Hitlerja-analitika, heh, celo Hitlerja-vizionarja. , fasciniran nad ljudmi, ki so fascinirani nad njim, Hitlerju nasede. V Hitlerju ne vidi le pošasti, ampak v njem odkrije tudi nekaj »dobrega«, »koristnega«, »pozitivnega«, okej, magari le nekaj malega »dobrega«, »koristnega«, »pozitivnega«, saj veste, le malenkost, detajl, toda to je dovolj, da ga vidi drugače, kot ga je videl.