Po vsebini ni bil film nič drugega kot tisto znamenito stopanje na šolske klopi v filmu Društvo mrtvih pesnikov, samo da ti fantje očitno nikoli niso imeli mentorja, ne doma ne drugje, ki bi jim pokazal, kako se da stopiti na mizo in videti svet drugače, ne da bi bilo treba pri tem razbiti stol in še bedaka delati iz sebe. In tudi potem ga niso dobili. Govorilo se je samo o najstrožjih kaznih, nikomur pa ni padlo na pamet, da bi jih kaznoval s kakšnim strokovnjakom za film, ki bi rekel, ok, radi bi delali filme, torej jih delajmo, kdo pa pravi, da bi moral biti mizar, če so te določili za mizarja.