Oger in njegova ekipa najprej obiščeta kmetije, ki so pod nadzorom, ter zbereta statistične podatke o pridelovalnih zmogljivostih: tako si nadzorniki denimo zabeležijo, kateri pridelki se pridelujejo ter na podlagi kakovosti prsti in podnebnih razmer izračunajo pričakovani donos. V laboratoriju pa kmetijo nadzorujejo prek satelita in opazujejo, kako raste pridelek, hkrati pa spremljajo tudi zunanje vplive, denimo kolikokrat onesnaženi zrak iz bližnje tovarne prinese nad polja. »Če polje opazujemo prek satelita, lahko preštejemo posamezna drevesa, ki jih je posadil kmet, torej vidimo tudi, koliko pridelka se mu obeta,« pravi Oger.