Temu, da bi The Delphic Doctrine postala ena sama neprepoznavna valeča se gmota, se Tristwood izogne tako, da da prav vsem godbenim pripomočkom približno enak poudarek in prostor ‐ organskim in sintetičnim. Vse skupaj pa zaokroži v kompaktno in prebavljivo zadevo z več kot ustrezno zvočno produkcijo, ki tokrat odigra kar pomembno vlogo, saj spretno manipulira in po "filingaški" potrebi definira celotno godbeno ponudbo.
Za Tristwood se lahko zapiše samo še, da fante verjetno čaka precej svetla prihodnost in obilica zadovoljnih konzumentov.