Tudi poznejši vrhunci so bili, sicer nabiti z energijo, nekako uravnovešeni, kot pravi kratki, a sladki izbruhi. Lvmen so se prefinjeno in umetelno igrali z ustaljeno žanrsko strukturo, ki so jo znali bodisi ritmično, dramaturško ali zvočno (tudi s pomočjo elektronike) tekoče plesti. S tem so ostajali nevarno blizu klišejskim konvencionalnim okvirjem, ki pa so se jim v vsakem taktu in ob vsakem prehodu spretno izmikali.