Glasbeno so Lvmen gradili počasi in samo s potrpežljivostjo se je lahko sledilo počasnemu vzponu. Tudi poznejši vrhunci so bili, sicer nabiti z energijo, nekako uravnovešeni, kot pravi kratki, a sladki izbruhi. Lvmen so se prefinjeno in umetelno igrali z ustaljeno žanrsko strukturo, ki so jo znali bodisi ritmično, dramaturško ali zvočno (tudi s pomočjo elektronike) tekoče plesti.