Potem mi je napisala, naj jo vseeno kar pokličem, da bova kakšno rekla ‐ ampak če v trenutku obmolkne ali odloži, to pomeni, da ni več sama.
Dogovorila sva se za naslednji dan v Salonu, kjer se je k meni usedla neka nič posebej luštna, pa tudi nič posebej grozna dama prej specificiranih let. Na začetku je sicer vsako tišino, ki je zazevala po mojih petih zaporednih iz petnih žil potegnjenih vprašanjih o njenem življenju, pospremila s »Kaj?