Mehanika je deklarativno tekla tako, da je operaterka direktno klicala na njen mobitel ter potem spojila liniji ‐ in po prvem scenariju si za 140 tolarjev na minuto potem čakal in čakal, s tem da se je operaterka vsake tri minute oglasila in bodreče bevsknila kaj v stilu: »,, zdaj pa res bo!«
Zgornji limit čakanja je seveda določala izključno plačnikova bebavost. Ko si ‐ slabe volje, a še vedno slinast ‐ zvezo prekinil in poklical še enkrat, si dobil ali »pristno« osuplo operaterko ali apologetično zgodbico, kako da jim ga ravno tisti dan že ves čas »nekaj serjejo računalniki«, ter poziv: poskusiva še enkrat.