Ker pa spomin na ta neokusni pripetljaj v moji duši še ni povsem zamrl, sem zadnjič, pred kakšnim tednom je bilo, ko so me tam nekje pri Šentjerneju določili, da, preden odnesemo tistega prelepega petelina h gospe Rezki, opravim na njem še zadnje lepotilne posege, občutil rahel odpor. A ko so ga dvignili iz kartonaste škatle, sem po zdrizastih drekcih na dnu videl, da je ptič še bolj usran od mene. Najprej sem mu moral s krpo, namočeno v toplo vodo, očistiti od gnoja zapackane krempeljce s tisto hudobno dinozavrsko ostrogo vred ter mu jih nato namaziliti z oljem.