Ta razstava me je v nekem smislu zelo ujezila, v isti koš se je metalo resnične žrtve totalitarnega režima, domobrance in druge 'razredne' sovražnike, ki so jih po vojni postrelili brez sodnih procesov in ki so bili nedvomno prave žrtve totalitarnega režima, in na drugi strani vse tiste, ki smo se zoperstavljali avtoritarnemu režimu v sedemdesetih in osemdesetih. Primerjava nas in domobrancev se mi zdi blago rečeno neokusna. Vse, kar sem tvegal jaz, je bila kariera, to sem delal zavestno, nisem bil nobena žrtev sebi nedoumljivih okoliščin.