Casino Royale je zdaj bondiado vrnil v šestdeseta, v realnosti, k Flemingovi viziji Bonda kot hudiča z brazgotino, kot samotnega eksekutorja, ki pije, da bi se znebil agoničnega pritiska v sebi ‐ pritiska, s katerim ga ubija divji, brutalni, nevarni svet, ki ga obdaja. In to stori tako brezkompromisno, da zdaj Connery izgleda kot parodija Craiga, ki ve, da gadgete, na katere so se šlepali prejšnji, najdete le še na smetišču. Bond je spet lik, v katerem nekdo živi.