Friedmanova monetaristična kontrarevolucija je teoretski keynesianizem preprosto postavila iz glave zopet na noge. Izhodiščni udarec je veljal teoriji potrošnje, ki predstavlja v keynesianskem modelu središčno os dokazovanja, kako agregatna potrošnja prek multiplikatorjev povečuje povpraševanje in s tem tudi gospodarsko rast in zaposlenost. V nasprotju s Keynesom meni, da potrošnje ne določa sedanji, temveč dolgoročni permanentni dohodek in razmeroma stabilno potrošniško vedenje.