Če nimaš sreče, si ob omembi slovenskega feelinga zlahka predstavljaš povorke ljudi z rjavimi, krompirjastimi obrazi in gomoljastimi dlanmi, ki se kakor s kakšne Repnikove slike zgrinjajo v vaško gostilno; morda je prvi november, morda so pravkar prišli s pokopališča, kjer so opravili vse potrebne obrede uradno zapovedanega državnega praznika nekrofilskega vrtičkarstva, zdaj pa se je treba sprostiti. : „Daj mi, daj vinca, lepa točajka,“ je zanje prezapleten, zato po domače zarobijo: „Pir prnes, punca, pa Krjavlja, da bo povedu, kaku je hudiča preseku na pol.“