Stala sva pod ogromno steno Lepe Špice, to je sredi največjega trentarskega zakotja, napovedoval se je fantastičen dan ‐ pa tudi noč s polno luno ‐ jaz pa sem premišljevala, pred kako odgovorno nalogo sem se znašla.” In če smo že pri bukoliki, osebno mi je najbolj všeč tale odlomek: “Ali je vse to sploh res? Skoraj negibna od utrujenosti in zamaknjena od skoraj mističnega doživetja sem sedela na leseni klopci pred premierjevo hiško, pila kavo in kadila cigaro.”