Okvir vladnih reform (2005) je povsem na kraju ponudil prgišče idej (ukrepa 66 in 67), ki pa so bile bolj skromne, njihova logika pa zelo ekonomistična. Želele so predvsem zagotoviti ekonomsko vzdržnost javnega zdravstva brez povišanja prispevnih stopenj ter hkrati povečati učinkovitost javne zdravstvene mreže.
Če je stara oblast s svojo zdravstveno reformo poudarjala predvsem njen javni značaj, je nova stavila na modernizacijo, liberalizacijo in privatizacijo zdravstva.