To je, z manjšimi presledki, počenjal vse dopoldne, potem pa spet zgodaj popoldne in, spet z manjšimi odmori, ki niso trajali nikoli dlje, kot je delavec potreboval, vse do večera.
Cenimo, se zdi, človekov počitek (pred petnajstimi leti bi še rekli počitek »delovnega človeka«, zdaj se to razume samo po sebi), ampak delo je vendarle pomembnejše od samega človeka. Še bolje: posla ali biznisa.