Vsako jutro je na mestu, kjer bo potekala še ena pot za ljudi-avtomobile, točno pod okni gostov, ki so si, med drugim, prišli zdravit svoje od modernega življenja pretresene živce, ogromen stroj začel drobiti kamnite skale. To je, z manjšimi presledki, počenjal vse dopoldne, potem pa spet zgodaj popoldne in, spet z manjšimi odmori, ki niso trajali nikoli dlje, kot je delavec potreboval, vse do večera.
Cenimo, se zdi, človekov počitek (pred petnajstimi leti bi še rekli počitek »delovnega človeka«, zdaj se to razume samo po sebi), ampak delo je vendarle pomembnejše od samega človeka.