Ko je množici zagotovil, da se nikoli več ne bodo vrnili, »je zavladalo nepopisno veselje, potem pa so začeli ljudje prepevati: Žive naj vsi narodi ...« Da v milini jesenskega gozda stojijo državljani Slovenije in ob izgonu drugih državljanov Slovenije zanosno prepevajo o hrepenenju po svetu brez prepirov, o svetu, kjer bo prost vsak rojak in ne bo več sovragov, ampak samo sosedje ‐ to je blasfemija, žalitev in groteska obenem. Blasfemija je bila izraba himne, žalitev je bila za, ki je ‐ ne da bi ga kdo vprašal ‐ prispeval besedilo, grotesken pa je bil okvir, v katerem se je vse skupaj dogajalo.