Županja nam je pričarala čas šolskih proslav socrealizma, ko je s patetičnim govorom v poudarjeni recitaciji obnavljala že pozabljeni diskurz, ki je ob dnevu mrtvih pripovedoval o bolečini partizanov in o grozodejstvih fašistov in domačih izdajalcev. A njene metafore so delovale anahronistično, ko je poudarjala, kako pomembno je ohraniti razliko v spominu na partizane, ki so prezebali v, in domobrance, ki so medtem kartali v toplih kavarnah.