Nič posebnega ni bilo na njem, in če bi ga srečal na cesti, bi ga pozabil še tisti hip, ko bi ga videl ‐ če bi ga sploh opazil. Vsakdanja obleka in neizrazita kravata sta razodevali tipičnega državnega uradnika, samo urejene brčice so dovoljevale domnevo, da bi lahko bil tudi brivec v manjšem frizerskem salonu iz bližnje vasi. V rokah je stiskal vozni listek, kot je značilno za ljudi, ki jim tudi vsakdanje potovanje pomeni premik na drugi konec sveta.