Tisto, kar me ta trenutek skrbi, je predvsem kameleonstvo. Popularni gledališki žanri oziroma komercialna gledališka zabava, ki se pretvarja, da je pravzaprav umetnost, in s katero se ‐ v nasprotju z dogajanjem v večini evropskih držav ‐ v naših krajih povezuje celo intelektualna elita. Po drugi plati pa imamo opravka s subvencioniranimi producenti umetnosti, ki se sočasno ponujajo na trgu in so v trenutnem slovenskem »turbo«-vzdušju pravzaprav v nevarnosti, da jih zniževanje kriterijev zaradi želje po všečnosti ne potunka v ustvarjalnost, kjer o umetnosti sploh ne bo več mogoče govoriti.