Nekoč se mi je zdelo zelo zabavno, ko je neki režiser podobno mentalno preproste hollywoodske izdelke imenoval »filmi za debile«; kljub vzvišenosti, ki jo implicira takšna izjava in mi je kot taka sicer tuja in zoprna. Navsezadnje so tudi najbolj pritlehne oblike zabave popolnoma legitimne, če so ljudje sami pripravljeni plačati zanje in jih ne plačuje država. S svojimi prigaranimi denarci vsakdo pač lahko počne, kar hoče ‐ in si zagotavlja vse mogoče, tudi najrazličnejša čudaštva.