Včasih mi je bilo prav zares nerodno, ko je dvorana ob tovrstnih otročarijah dobesedno crkovala od smeha, gledalcem so se tresle kravate na tolstih trebuhih, napudranim in odišavljenim spremljevalkam pa pordele ličnice. Očitno v človeku prav do konca tiči nedolžen in intelektualno popolnoma nezahteven otrok, ki se prebudi in oživi ob neslanih šalah. Nekoč se mi je zdelo zelo zabavno, ko je neki režiser podobno mentalno preproste hollywoodske izdelke imenoval »filmi za debile«; kljub vzvišenosti, ki jo implicira takšna izjava in mi je kot taka sicer tuja in zoprna.