Že kot študent je pisal dnevnik ‐ vsak dan in tudi po večkrat na dan ‐, a je sčasoma obupal nad samim formatom nepraktičnega in težko preglednega kupa zvezkov. Pred dobrim mesecem je splovil svoj lastni blog z žlahtno samodeskriptivnim naslovom Photoeditor of Mladina Weekly (po našem blagohotnem namigu ga je nedavno spremenil v enako "žlahtnosamodeskriptivnega" The Dancing Photographer). V njem je sklenil pisati o svojih dveh velikih ljubeznih, torej fotografiji in Mladini, ter pri tem čez noč naletel na nenadejano slavo: v najboljših časih je njegove izpovedi bralo tudi po skoraj štiristo posameznikov na dan.