Odzivi so pokazali, da vplivni profesorji, zlasti v Veliki Britaniji, trdno verjamejo v spolni izbor. Ko se pogovarjam s študenti, denimo o svoji podmeni, da bi središče družinske dinamike moralo biti število potomstva, ne pa njihova genska sestava, je stvar precej bolj jasna. Ali da predstave o promiskuitetnem samcu ne bi smeli jemati kot primer junaštva, temveč kot taktiko oziroma izhod v sili za samce, ki nimajo priložnosti sodelovati pri nadzoru nad lastnim potomstvom.