Rezko in nekoliko obsesivno je poročala iz uničenih vasi in razdejanih mest v Čečeniji, se pogovarjala s tistimi na strani vseh in nikogar, neskončno potrpežljivo in nepopustljivo odločno. Iz čečenskih upornikov ni delala junakov in ne demonov iz ruskih vojakov ‐ ki so bili slabo oboroženi, slabo prehranjeni in slabo vodeni -, čeprav so čečensko neodvisnost poteptali, ko je bila še v zametkih. Pogovarjala se je z materami vojakov, ki so iskale trupla svojih sinov v vojaških mrtvašnicah, kjer so mrtve odlagali na kupe, brez imena in ne da bi skušali poiskati svojce.