Zapiranje proračuna na prihodkovni strani z višjo gospodarsko rastjo in inflacijo (2007) pa z dejanskim (trošarine) in potencialnim zvišanjem davkov (DDV) morda zadostuje za tekočo politično rabo in bruseljski oplesk. Toda dejansko gre za najbolj zavajajoč finančni izdelek, ki so ga spisale vlade v zadnjih devetih letih in v njem mrgoli neznank in čudaških predpostavk. Davčna reforma dejansko ne razbremenjuje gospodarstva, finančna razmerja do EU so nejasna, javna poraba se ne zmanjšuje, struktura izdatkov ne omogoča razvojnega preboja, strukturni deficit je statistično povsem izkrivljen.