Če ne edini, sem zagotovo med redkimi takoimenovanimi javnimi osebnostmi v Sloveniji, ki je po smrti daroval dele telesa za transplantacijo, telo pa Inštitutu za anatomijo Medicinske fakultete v učne namene, tega pa ni izkoristil za javno promocijo (resnično mi je žal, da me je Mladina prisilila, da o tem javno spregovorim). Čeprav sem v krogu najbolj učinkovitih slovenskih ustvarjalcev, živim v najemniškem, skoraj praznem stanovanju v nenehni eksistencialni negotovosti. Preprosto ugotovljivo je ‐ zakaj.