Vprašljiv je že omenjeni konflikt interesov, ko strankarski prijatelji nadzorujejo drug drugega, pa tudi funkcije, ki jih nadzorniki opravljajo v »navadnem delovnem času«. Konkretneje: v nadzornih svetih štirinajstih podjetjih sedi en minister in štirje državni sekretarji. Nekaterih izmed njih sedijo na več nadzorniških stolih.