In drugič, priča smo množičnim protestom, katerih glavna značilnost je tako rekoč nenadzorovano izlivanje čustev ‐ kar si je na koncu koncev mogoče razlagati kot živi dokaz, da muslimani niso sposobni razumne razprave in da je besedno nasilje prej pravilo kot izjema. Ta razdiralna igra ne sme obveljati za verodostojen boj, kar bi najlaže preprečili muslimanski intelektualci.
Ni dvoma, da papeževa izbira primerov, s katerimi skuša ponazoriti povezavo med nasiljem in islamom, zbuja začudenje, če ne že zgražanje.