Cesar naj bi ta dialog o “krščanstvu in islamu in resnici obeh” domnevno zapisal v času turških obleganj Konstantinopla med letoma 1394 in 1402, zato lahko razumemo, da so cesarjeva “izvajanja podana veliko izčrpneje kakor odgovori njegovega perzijskega sogovornika”. Bizantinski cesar v papeževem predavanju nato podrobno utemeljuje, zakaj je širjenje vere s silo nesmiselno, saj je v protislovju z Božjim bistvom in z bistvom duše. “Še enkrat dobesedno navajam: ‘Bogu ni všeč kri in ne ravnati po pameti je Bogu nasprotno.