Zato je potreben zaščitni sloj, s katerim se upočasni njihovo sproščanje, dokler ne dosežejo črevesja. Ena od preprostejših možnosti je, da bi sestavine spravili v kapsule iz poroznih, kristalnih molekul, iz katerih bi se snovi sproščale postopno. Največji napredek na tem področju pa so dosegli s spravljanjem bakterij v kapsule iz prebavljivih »biopolimerov«, kot so polisaharidi.