Slovenska vlada se je odločila za nekakšno kombinacijo prve in tretje poti. To pomeni, da je s predlagano davčno reformo znižala davke na strani potrošnje in ne gospodarstva, da poskuša izpad javnih prihodkov delno reševati z davčnim prerazdeljevanjem in da ji ni jasno, kje in kako zmanjšati javne izdatke. Seveda je mogoče sklepati, da bodo davčne olajšave utegnile spodbuditi varčevanje in potrošnjo, toda izguba davčnih prihodkov prekaša te pridobitve.