V tričetrt ure sem jih naštela deset ali dvanajst in gibale so se od ne ravno artikuliranih (“SFRJ! !!”) do previdnih (“Zanimivo ...”), odločno največ pa jih je bilo v nostalgičnem slogu: “Sem imel takrat terenskega dodatka, da ga nisem mogel zapraviti.”
Ljubezniva starejša gospa, prototip moje in naše in vsakogar babice, me je posvarila: “Pupa, zaprli te bodo.”