Pa sem vstopil v kuhinjo in glej ga, zlomka, tam na delovnem pultu je ležala nova novcata plastična vrv za obešanje perila, lepo zvita in še zapakirana v plastično vrečko, ter me radovedno, a vendar nekam nejevoljno opazovala. Takoj me je spreletelo, da je bržčas precej cenenega značaja v tisti vsiljivo živi lesketajoči se modri barvi. Potem pa me je, no, morda se mi je pa samo zdelo, dokaj osorno ogovorila, češ kaj pa, poležuh, sploh počnem, da je že vendarle čas, da jo razprem, izobesim na balkonu, se skidam v kopalnico, vržem svoje zanemarjeno perilo s sebe, ga operem in končno vendarle razobesim v ta topel popoldan.