Na tem mestu sem pred nekaj meseci, pred londonskim preplahom, v kolumni z naslovom Očered (vrsta) pisal o občutku groze, ki me je obšel na pariškem letališču De Gaulle zaradi vrst, v katerih je slehernik podvržen preiskavam, in zaradi čakanja v vrstah, ki sem jih naivno imel za del preteklosti ‐ še posebej izven nekdanje sovjetske Rusije.
Zdelo se je, da smo postavljeni pred neizogibnost vrnitve, fizične, v neko fantazmagorično preteklost človeštva. Smo res dovolj močni in iskreno pripravljeni otresti se dosežkov dvajsetega stoletja, ki so vsakemu zemljanu omogočili, da prepotuje svet?