Sporočilo je bilo spet na dlani: Amerika potrebuje Mussolinija! Toda ironično: ko so film začeli snemati, je bil v Beli hiši še šibki, pasivni, neodgovorni, neučinkoviti, nekarizmatični republikanec Hoover, ko pa je film prišel v kina, je bil v Beli hiši že močni, aktivni, odgovorni, učinkoviti, karizmatični demokrat Roosevelt. Film je tako po eni strani funkcioniral kot kritika Hooverja: glejte, kaj bi se zgodilo, če bi še naprej na oblasti ostal Hoover ‐ stvari bi tako poslabšal, da bi lahko Ameriko rešil le diktator!