Skladno s tem se aktivistično gibanje trenutno spopada s krizo samopodobe, tudi v Sloveniji. Po začetku invazije na Irak in vstopu Slovenije v EU ter NATO je na domači sceni (z izjemo izbrisanih in sedaj azilantov ‐ o slednjih nekoliko pozneje) zavladala zmedenost, ki izvira tako od zunaj kot od znotraj. Namesto da bi se domače gibanje prilagodilo ali vsaj kolektivno zavedlo novih okoliščin ter prostorov (in s tem novih možnosti za odpor), se je v veliki meri prelevilo v opazovalca, ki ne more miselno slediti razvoju dogodkov, zato le tu pa tam opozarja, da nekaj ni v redu, upajoč, da ga bo kdo slišal.