Ko ga skušam ob koncu pogovora še zadnjič (recimo sedmič) sprovocirati, naj kot nekdo, ki je imel v proces vpogled od začetka do konca, vendarle s prstom pokaže, kje za vraga se je lahko državi tako apokaliptično zalomilo, je enako neprebojen kot prvič in četrtič: »Resnično sem zadovoljen, da nedolžni ljudje niso bili obsojeni na visoke zaporne kazni ‐ ne zdi pa se mi tudi prav, da bi izrekal kakršnekoli vrednostne sodbe pri iskanju odgovora na to, kdo ni delal dobro. Veste, tako nasploh mi je skrajno težko koga obtoževati. Jaz sem odvetnik.