Sprva se je nameril postati sodnik in je v letih pripravništva na temeljnem sodišču kot nepoklicni sodnik dvakrat na teden tudi sodil na takratnem sodišču združenega dela, a se je kasneje raje odločil za odvetniško suknjo. Ocenil je namreč, da bo lahko s svojimi talenti uspešnejši kot advokat, poleg tega pa je čutil (mar ni to nasploh prvi motiv diplomantov pravnih fakultet od Grenlandije pa do Sydneyja?), da bo lahko kot zasebni branilec na svetu naredil več dobrega. »Denar ne more in ne sme biti merilo.