Najlepše pa so bile megle. Luna, le še kakšna polovica se je je sicer sprehajala po nebu, a vendar je s svojo hladno svetlobo še vedno risala zelo ostre sence po trebuhih onih hribčkov ter črnih temotah, ki so se rezale mednje, je počela s pokrajino nekaj takega, kot to znajo surrealistični slikarji. Megle, svetle in včasih celo rahlo rožnate, pa so legle kot kakšni tolsto mehki kilometrsko dolgi brezoblični prašiči med vse tiste hribce, s svojim nežnim zračnim špehom zapolnile prav vse luknjice onih globokih ter se z nagubanimi hrbti sončile v mrzli lunini svetlobi.