Pa si pričel prisluškovati svojim korakom, čmok, čmok, čmok, so stokali nekje tam spodaj in s svojim ritmom kar vsiljevali razne popotniške pesmi, ki si jih pričel takole sam za sebe prepevati v mislih. Včasih smo šli mimo kakšne zaspale kmetije, kjer se je z dvorišča naveličano oglasil pes čuvaj, in v njegovem zdolgočasenem laježu je bilo moč razbrati, da tarna, o, presneti romarji, kaj je pa vas treba bilo, da mi motite nočni mir, ko pa sicer tako prijetno dremam, a sedaj moram zgolj zaradi vaše vsiljivosti službeno in popolnoma brezvezno lajati nekam v to prazno noč. Najlepše pa so bile megle.