In ko sem končal ‐ in treba mi je verjeti na besedo, kajti potrdil sem jo s krvjo ‐ se mi je na roki odprla rana, ki se mi kdaj pa kdaj pojavi tudi na čelu in jih beležim kot nekakšno manjšo stigmatizacijo. Rana na hitro zakrvavi, potem pa usahne. In bilo je krvi ravno toliko, da sem odtisnil pečat na prvo stran, ji dal tisto, kar se je skozi vso zgodbo tako mukotrpno iskalo, in predal knjigo najmlajšemu v trajno last, čeprav je odločno povedal, da on tega ne misli brati, ljubi pa bizarnosti.